Projekt: Slovenski paviljon, 18. arhitekturni bienale v Benetkah   Lokacija: Benetke, Italija   Leto: 2023   Naročnik: Ministrstvo za kulturo   Površina: 120 kvm   Fotografija: Maxime Delvaux   Termalna fotografija: Klemen Ilovar   Grafično oblikovanje: Žiga Testen   Avtorji: Mertelj Vrabič Arhitekti, Vidic Grohar Arhitekti     +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture   Ekologija je v preteklem desetletju bistveno vplivala na razvoj arhitekture; na tem področju je ekologija največkrat razumljena kot »energetska učinkovitost stavb«, ki je tudi najbolj strogo regulirana. Za domnevno večjo ekološkost arhitekture so s toplotnimi črpalkami, tehnologijo ničenergijskih hiš, prezračevanjem z rekuperacijo in podobnim poskrbele druge inženirske stroke; te naše domove preobražajo v visokotehnološke stroje, ki naj bi pripomogli k ekonomičnemu ravnanju z energijo. »Energetska učinkovitost« tako ne nastopa kot izhodišče arhitekturne zasnove, pač pa kot popolnoma ločena, neodvisna komponenta stavbe. Vernakularna arhitektura prejšnjih stoletij takšne razmejitve ni poznala – ekologija je v preteklih obdobjih generirala arhitekturo in je bila od nje neločljiva. Drugače povedano, vernakularna arhitektura je bila glede na pogoje in sredstva vedno maksimalno »energetsko učinkovita«, saj so bile stavbe ekološke že v svoji konceptualni zasnovi.   V sodelovanju s 50 arhitekti in ustvarjalci smo poiskali primere vernakularnih objektov iz Evrope, ki vprašanje ekologije – za razliko od trenutne sodobne prakse – obravnavajo celostno, kot neločljiv del arhitekturne zasnove. Z analizo primerov smo določili kategorije, ki ponazarjajo medsebojni odnos energetskega principa in prostorske zasnove stavbe. Izbrani primeri pa izpostavljajo še en potencial – energetski principi v vernakularni arhitekturi niso bili monofunkcijski, pač pa so imeli poleg svoje osnovne funkcije tudi socialno in ritualno vlogo. Z vpeljavo elementov ogrevanja in hlajenja so organizirali bivanje v stavbi ter vzpostavljali specifične relacije med arhitekturo, okoljem in človekom.   S takšnim razumevanjem se odmikamo od nostalgičnega dojemanja vernakularne arhitekture kot ostankov izgubljenih zgodovinskih obdobij. Vernakularno arhitekturo dojemamo kot živ in za sodobnost aktualen eksemplar energetskih principov, na podlagi katerih lahko kritično reinterpretiramo sodobno arhitekturno produkcijo in razmišljamo o arhitekturi prihodnosti, za katero ni dovolj, da je »energetsko učinkovita« – postati mora ekološka.